No in sem šel.
Potem, ko sva se z Iztokom prebila mimo vseh cestnih barikad in sem se z dolgimi postanki preko Munchena in Čikaga privlekel do Austina je bila ura že skoraj enajsta zvečer. Malce nepričakovano, kajti mislil sem da bom precej kasneje. Jasno, sobe nisem imel rezervirane. Padla je odločitev, da bom pač prespal na letališču. Komaj se zleknem preko stolov v čakalnici, ko me pokonci vrže policaj. Aha, nimate sobe, šele popoldne. Prav, pojdite v nadstropje, tam lahko počakate do jutra. No in tam je bilo še nekaj podobnih tipov kot jaz. Zleknil sem se na tla, na umazan tapisom in poizkušal zaspati. Misija nemogoče. Kljub prazni letališki stavbi, se je preko zvočnikov vsakih deset, petnajst minut razlegla dobrodošlica, angleško in špansko. In opozorila o čuvanju svoje prtljage.
Ves pomečkan in krmežljav sem počakal do jutra in se s taksijem odpeljal do mojega hotela. Radisson. In po vsej težki noči, pravi čudež. Ob poldevetih sem že imel sobo in kopalnico.
Hja, po treh dneh razkošja sem bil na svojem. To je seveda pomenilo selitev. Hosteling International. Ker sem napačno gledal karto se mi je zdelo da jo to samo malo čez reko. Zmota me je stala eno uro pešačenja v opoldanski vročini. K sreči sem vmes naletel na bar v katerem so imeli celo Sama Adamsa, najboljše kar so Američani naredili v pivovarski dejavnosti. Hostel pa prijetna majhna hiška v parku ob jezeru, s štirimi sobami.
In seveda letala. V obe smeri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar