RESTAVRACIJE IN BARI

Vsi me sprašujejo kakšna je hrana v Teksasu.

Predvsem teksaško mehiška - tex-mex in na žaru - BBQ. Porcije so seveda teksaških dimenzij. Vse je začinjeno s čilijem. Naslednjih nekaj let sem varen pred vsemi bacili in bakterijami, tolikšne količine sem ga konzumiral. Znano je namreč, da čili deluje antibakterijsko. Že ko se vsedeš ti prinesejo koruzni čips in salso. Jasno, na vse to paše pivo.

Drugače pa goveja rebra na žaru (porcija so trije ogromni kosi), prsa mlade govedi narezana na tanke rezine, domače klobase, pa fajita, burito, guisada, tortilje in enčilade vseh vrst. In zelenjava, pražen krompir, guacamole. Že za zajtrk pa jajca na rančarski način. Tri do štiri jajca na oko, šunka, pražen krompir, malce zelenjave in seveda salsa omaka. Postreženo s tremi do štirimi tortiljami. Ter zanič kava.

So pa v Austinu izjemno ponosni, da skoraj nimajo hamburgerjev, pa en McDonald je nekje v predmestju.

Se nadajuje.

To be continued.

DELO NA ČRNO

Te fotografije so bile posnete na skrivaj, iz varne razdalje. Mehiški emigranti v zgodnjih jutranjih urah čakajo ali bodo dobili kakšno delo. Seveda nihče ne želi da ga pri tem fotografiraš, še najmanj tisti, ki Mehičane na črno najemajo. Zbirali so se na vogalu pri neki servisni delavnici in ko je prišel bel mini tovornjak so se zaleteli proti njemu. Po nekaj minutah dogovarjanja, za kašno delo in za koliko denarja gre, sta dva, trije vstopili. Ostali pa so čakali na drugega "delodajalca". Dela nikoli ni bilo dovolj za vse, tako da so nekateri morali počakati naslednje jutro.

Po nekih podatkih je v ZDA več kot petnajst miljonov nezakonitih priseljencev, večinoma iz Mehike. Dnevna nezakonita migracija čez mehiško mejo pa naj bi bila več kot miljon ljudi.

MONARH - Danaus plexippus

Na tole trofejo sem pa skoraj najbolj ponosen. Znameniti metulj monarh.

PIVO

Vsa čast starim Slovanom, ki so izumili ol - pivo. Sicer ne vem, kako bi preživel vročino, ki je razsajala v Austinu. Še zmeraj je njihovo najboljše pivo Sam Adams, pol pa dolgo nič. No, potem pa je Corona, uvožena iz Mehike.

In pojasnilo tistim, ki ne vedo zakaj rinejo v Corono rezino limete. Razlog je zelo banalen, samo zato da muhe ne posedajo na vratu steklenice.

BUSH

Hi guys, my name is Push, ... Hush, ... sorry, Bush, George W. Bush. And I used to be a president.

STATE CAPITOL

Histerija po 11. septembru v Teksasu očitno precej popušča. Ko sem prišel do Capitola, z nahrbtnikom na ramenih in s fotoaparatom v roki, me ni nihče ustavil, nihče pregledal. Niti kakšnih rentgenskih okvirjev ni nikjer. Torej sem se dve uri mirno sprehajal okoli, vse od kleti, pa do prvega nadstropja. V nekem trenutku sem se znašel pred vrati, na katerih je pisalo, da ima tu guverner sprejeme občanov. In se vrata nenadoma odprejo in na njih mladec v temni obleki in s slušalko v ušesih. Še preden odprem usta mi reče, da lahko fotografiram. Halo! Nakar seveda vstopim in si privoščim deset minutno seanso. Samo še to je manjkalo, da se pojavi guverner.

Čisto na koncu pa sem hladnokrvno še policaja poprosil, če mi pozira. In je.

Mimogrede, kot vse v Teksasu je tudi Capitol največji v ZDA.

MOJE SOBE

No in sem šel.

Potem, ko sva se z Iztokom prebila mimo vseh cestnih barikad in sem se z dolgimi postanki preko Munchena in Čikaga privlekel do Austina je bila ura že skoraj enajsta zvečer. Malce nepričakovano, kajti mislil sem da bom precej kasneje. Jasno, sobe nisem imel rezervirane. Padla je odločitev, da bom pač prespal na letališču. Komaj se zleknem preko stolov v čakalnici, ko me pokonci vrže policaj. Aha, nimate sobe, šele popoldne. Prav, pojdite v nadstropje, tam lahko počakate do jutra. No in tam je bilo še nekaj podobnih tipov kot jaz. Zleknil sem se na tla, na umazan tapisom in poizkušal zaspati. Misija nemogoče. Kljub prazni letališki stavbi, se je preko zvočnikov vsakih deset, petnajst minut razlegla dobrodošlica, angleško in špansko. In opozorila o čuvanju svoje prtljage.

Ob polštirih zjutraj pa nas je prijazni policaj zbudil, da njegovi nadrejeni ne vidijo, da nam je dovolil preživeti noč na letališču.

Ves pomečkan in krmežljav sem počakal do jutra in se s taksijem odpeljal do mojega hotela. Radisson. In po vsej težki noči, pravi čudež. Ob poldevetih sem že imel sobo in kopalnico.

Hja, po treh dneh razkošja sem bil na svojem. To je seveda pomenilo selitev. Hosteling International. Ker sem napačno gledal karto se mi je zdelo da jo to samo malo čez reko. Zmota me je stala eno uro pešačenja v opoldanski vročini. K sreči sem vmes naletel na bar v katerem so imeli celo Sama Adamsa, najboljše kar so Američani naredili v pivovarski dejavnosti. Hostel pa prijetna majhna hiška v parku ob jezeru, s štirimi sobami.

In seveda letala. V obe smeri.